040 165 742 dokraworld@gmail.com

Po napornem prvem dnevu sva po večerji, ki sva jo imela kar na balkončku najine sobe pri Skoku, utrujena legla v posteljo in težko zaspala. Klikni ”preberi več” in izvedel boš zakaj.

 

Si kliknil? Super! 🙂

Mislim, da sem ti sedaj dolžan razlago. Res je, da sva bila zelo utrujena in po večerji še polna kot sod, ampak vseeno nisva mogla zaspati. Verjetno poznaš tisti občutek, ki si ga doživljal kot otrok na noč pred rojstnim dnevom, božičem ali dnevom preden si dobil novo kolo. Tudi midva od pričakovanja nisva mogla spati. Drugi dan je bil namreč dan za…

RAFTING

Ja, tako je. Rafting! Noro. Resnično sva se veselila, saj je bila ta izkušnja za oba nekaj povsem novega. Po pravici povedano nisem vedel kaj točno pričakovati. Mislil sem si samo eno stvar:”To bo super!” Tako se mi je dozdevalo predvsem zaradi lepote reke Soče in narave, ki jo obdaja. Vedel sem tudi, da bo perspektiva iz rafta drugačna kot kjerkoli drugje in se zato te dogodivščine še bolj veselil.

Ampak gremo lepo po vrsti.

Ko sva zjutraj prišla nazaj iz mesta, kjer sva zajtrkovala in pila kavo, se je začela akcija. Preoblekla sva se v kopalke in se udeležila ”zbora” pred apartamajem. Ker je bila ura 9.47 sva bila prva! Zbor je bil ob 10.00. Ko smo se zbrali vsi, smo najprej odšli po opremo. Za rafting potrebuješ: čelado, rešilni jopič in neoprensko obleko, saj je voda resnično mrzla (okoli 10°C). Ne boš verjel, potrebuješ tudi raft in vesla. Nam je vse te stvari priskrbela Alpska šola Bovec.

Raft je že pripravljen

Preden smo se usedli v kombi, na katerem je že čakal naš raft, smo si iz opreme, ki smo jo dobili naredili simpatične paketke. Le-te smo naredili zaradi lažjega prenašanja opreme. Izgledali so nekako takole…

Naši paketki z opremo

Ko smo vsi ”spakirali” vse potrebno, smo se usedli v kombi in odpeljali proti naši izhodiščni točki v Srepenico. Med vožnjo, ki je trajala okoli 10-15 minut nam je g. Jernej Skok, ”oče” Alpske šole Bovec razlagal o Soči in naši poti ter okoliških hribih in gorah. Jerneja najbolje opiše ena beseda:”Faca”. Njegova razlaga, ki je bila nekakšna mešanica angleščine in slovenščine je bila izredno zabavna in zanimiva, zato je vožnja minila še hitreje.

Iz glavne ceste (Bovec – Kobarid) smo se v Srepenici spustili proti reki. Zdaj je šlo zares.

Najprej smo se vsi preoblekli v neoprenske obleke, oblekli rešilne jopiče in si nadeli čelade (rumene). Medtem so Jernej, njegov sodelavec in voznik že pripravili raft. Ko smo se preoblačili, sem opazil, da je na reki kar precejšna gneča, kar sploh ni čudno glede na to, da se v Bovcu in okolici z raftingom ukvarja kar 60 ponudnikov. Ker pa Jernej te vode pozna kot lasten žep, smo počakali, da je gneča minila in tako smo bili na reki praktično sami. Čudovito.

Preden smo sedli v raft in se pognali po brzicah, nam je Jernej razložil še osnovna pravila in dal navodila kako pravilno sedeti, veslati itd. Ko smo končali s teorijo, je napočil trenutek, ki smo ga vsi nestrpno čakali. Usedli smo se na raft in začeli veslati. Naša ”pot” je bila razdeljena na tri etape.

Na začetku je bila Soča bolj mirna

Namen prve etape je bil, da vse slišano pred začetkom vožnje preizkusimo še v praksi. Mirna voda je omogočala tudi Jerneju, da nam razloži več o samem raftingu in o okolici, ki je bila resnično dih jemajoča. Po koncu prve etape je sledila prva pavza. Pavza je bila zelo aktivna, saj smo prvič zaplavali v mrzli Soči in počeli tudi druge vragolije v res mrzli vodi. Hvala bogu za neoprenske obleke. Ne bom ti razlagal vseh detajlov, saj resnično želim, da rafting poskusiš tudi sam. Delim ti samo en izredno uporaben nasvet. Če ti kdo na raftingu reče:”A bi probal palačinko?”, bi jaz na tvojem mestu odklonil, čeprav izgleda zelo zabavno. Nas je to vprašal Jernej in glede na to, da je profesionalni vodič, sem mu zaupal. Napaka. Okej, saj priznam. Ni bilo tako hudo, vem pa, da nikoli več ne bom poskusil tega. 🙂

Po končani pavzi se je začela naša druga etapa. Ta etapa je bila bolj hitra in voda bolj deroča. Dejansko smo se vozili po brzicah, skakali čez skale in surfali. JA, surfali smo na Soči. Tudi druga, izredno zabavna etapa, se je končala s pavzo, ki pa je bila bolj adrenalinsko obarvana kot prva. Le najpogumnejši so si upali skočiti z okoli 7 metrov visoke skale v ledeno mrzlo vodo. Seveda nisem mogel dopustiti da bi si Nizozemec Štef (Steph) upal skočiti, jaz pa ne. Prvič v življenju sem nekam splezal in skočil v vodo. Nepozabna izkušnja.

Druga etapa je bila divja

Po dveh skokih nas je Skok, Jernej, odpeljal še skozi tretjo etapo, ki pa je bila neka mešanica brzic in prekrasnih majhnih plaž ter zalivčkov. Ti prostorčki so kot naročeni za piknik, vendar za dostop do njih potrebujte čoln. Škoda. Naš dvourni spust po Soči je hitro minil in znašli smo se na zadnjem odseku tretje etape, kjer smo lahko plavali do cilja, če smo želeli. Seveda smo! Prav vsi smo poskusili kako je plavati v deroči reki. Sicer je zelo zabavno, ne vem pa če bi lahko rekel enako, če ne bi nosil rešilnega jopiča.

Na tej točki smo lahko prosto plavali do ”cilja”

Ko smo priplavali na kopno je najprej sledil ”fotošuting”, potem pa še najtežji del izleta. Raft smo morali odnesti po hribu navzgor do kombija. Ker nas je bilo veliko, je bil to mačji kašelj. Prispeli smo do kombija, dali čoln na streho in se preoblekli nazaj v ”civilna oblačila”. Malo utrujeni smo se zopet usedli v kombi in se odpeljali nazaj proti Bovcu. Po poti nazaj nam je Jernej razlagal o zgodovini Kobarida in Bovca ter o Soški fronti. Pohvale vredno predavanje. Kmalu smo se vrnili pred sedež Alpske šole Bovec in tako se je naš izlet zaključil. Priznam, da so me na tej točki od veslanja že malo bolele roke.

Uspelo nam je

Tudi najin izlet v Bovec se je na tej točki počasi zaključeval. Pred odhodom domov sva se vsem še enkrat  lepo zahvalila in se odpeljala proti domu. Po kosilu, ki sva ga imela v Bovcu, sva se odpravila na dobrih 100 kilometrov dolgo pot proti domu. Tokrat sva ubrala drugo pot proti domu. Odločila sva se, da greva domov preko Italije, saj je pot časovno krajša za pol ure ali več. Ker vas pot vodi mimo Mangarta se lahko ustavite tudi tam. Midva se na žalost nisva, saj sva bila po pravici povedano preveč utrujena.

Celo pot domov sva se pogovarjala o neverjetni izkušnji in doživetju na tem izletu. Na tej točki bi se iskreno rad zahvalil:

  • Apartmajem Skok za prenočišče in prijeten odnos
  • Alpski šoli Bovec za rafting izkušnjo
  • Jerneju in družini Skok za ves trud in pozitivno energijo, ki jo prenašajo na druge

 

Tudi članek Trenta – Bovec – Kobarid se na tej točki zaključuje. Hvala lepa tudi tebi, da si si vzel čas in članek prebral do konca. Veselimo se naše naslednje reportaže in zanimivih člankov, ki ti jih bomo posredovali.

Lep pozdrav,

Rok Knific

 

Avtor besedila: Rok Knific

Avtor slik: Ines Košenina, Rok Knific & Alpska šola Bovec