040 165 742 dokraworld@gmail.com

Najprej ti moram priznati, da se velikokrat že v četrtek ali petek obremenjujem s tem, kaj bom počel za vikend. Ne bom trdil, da kakšen vikend poležavanja doma, žar s prijatelji ali le enostaven sprehod ni v redu. Tudi to kdaj paše, priznam. Vendar sem sam bolj pustolovske narave tako da, sploh zadnje čase, težko preživim vikend doma in delam nič. Vesel sem, da tudi moja partnerka in fotografinja čuti enako, saj sva tako skupaj na misiji, da si ogledava kar največ slovenskih krajev in doživiva čimveč slovenske ponudbe bodisi kulinarične ali turistične. Prav z razlogom, da to misijo opraviva, sva se ta vikend odpravila v Bovec.

Ne bom trdil, da je bil izlet spontan, saj sva ga planirala od srede dalje in že v samem štartu sva sprejela dejstvo, da bo izlet dvodneven. To sem ti enostavno moral povedati, saj ne želim da do kakšnih nejasnosti pride kasneje.

Smiselno bi bilo začeti s prvim dnem na začetku poti, kajne?

Okej, začnimo pred trgovino v Kranju, ker sva se ustavila, da nakupiva prigrizke za na pot…

ZAČETEK POTI

Kot omenjeno sva pot začela v Kranju in zapeljala na avtocesto, smer Jesenice. Priznam, vožnja po avtocesti mi ne odgovarja preveč, saj je tudi v primeru, če je nesramno prehitra, zelo monotona in ne vidiš prav nič. Hvala bogu sva avtocesto zapustila pri izvozu za Kranjsko Goro in svojo pot od tam nadaljevala po regionalni cesti.

Verjamem, da je to pot vsak Slovenec ubral vsaj enkrat, zato ne bom veliko razlagal o tem, kaj lahko ob poti vidiš. Povem samo dejstvo, ki ga je moč opaziti na daleč. Opaziš lahko, da se približuješ alpskem svetu, bolj natančno Julijskim Alpam. Priporočam, da kar pogumno nadaljuješ svojo pot proti Kranjski Gori.

Ko prispeš v Kranjsko goro imaš sicer možnost izbire med več potmi, ki vodijo v Bovec. Midva sva se odločila za prelaz Vršič, saj se po pravici povedano še nikoli nisem peljal iz Kranjske Gore do Trente, lahko pa se pohvalim z nekaj vožnjami v obratno smer.

VRŠIČ

Priznam, da bi tudi sam rad pisal bralcu prijazne in nenaporne članke, vendar brez nekaj tehničnih podatkov oziroma dejstev ne gre.

Prelaz Vršič je dobro znan prehod iz doline Trente v Kranjsko Goro in obratno. Ovinkasta cesta, ki te pripelje do 1611 metrov visokega vrha, je bila v celoti zgrajena (prvotno seveda) s strani ruskih ujetnikov, njena gradnja pa se je začela leta 1915. Neverjeten podatek je, da je bila v istem letu gradnja tudi končana! Prav zaradi tega lahko ob cesti, gledano iz smeri Kranjske Gore, najdemo Rusko kapelico. Malo drugačna in na pogleda zanimiva kapelica se nahaja takoj ob cesti, zato resnično ne vidim razloga zakaj ne bi pretegnili svojih nog in si jo na hitro ogledali.

             

Ruska kapelica

 Midva sva si kapelico ogledala res na hitro in nadaljevala svojo pot proti vrhu. Na poti do vrha sem opazil tri koče, kjer lahko v prijetnem ambientu narave kaj dobrega poješ in popiješ, ampak se nisva ustavljala saj sva, kot sem omenil imela svojo zalogo iz trgovine. Pot proti vrhu (pa tudi navzdol) je vijugasta in čisto na vsakem ovinku se nahaja tabla z številko ovinka ter nadmorsko višino. Številke si žal nisem zapomnil. Po nekaj desetminutni vožnji sva le prišla do vrha Vršiča in se zaradi ovc na cesti ustavila. Ustavila sva se že prej, med potjo navzgor, kjer so nama pot prekrižale krave. Zabavno.

Ovcam je enostavno vseeno

Vršič poleg lepega razgleda ponuja tudi izhodiščno točko za pohod na različne vrhove kot so:

Mala Mojstrovka (2332 m), Velika Mojstrovka (2366 m), Planja (2453 m), Prisojnik(Prisank) (2547 m), Razor (2601 m), Šitna glava (2087 m), Slemenova špica (1911 m), Sovna glava (1750 m) in Suhi vrh (2109 m).

Ko sva na vrhu Vršiča malo poslikala in malce počohala ovce, sva se spustila proti Trenti. Spust ni bil nič manj vijugast kot vzpon. Tudi ustavljala se nisva.

Mogoče je bila to, da se nisva ustavila napaka. Na poti sem namreč opazil kip dr. Juliusa Kugyja, od koder je bil prečudovit razgled in kasneje, že skoraj v dolini, tudi izvir reke Soče. Priznam, da sva se midva kar odpeljala mimo in nadaljevala najino pot proti Bovcu.

Med ”dirkanjem” (kar pomeni malo nadpenzionerska vožnja) po vijugasti cesti, ki je skoraj v celoti potekala poleg reke Soče, sva opazila kar nekaj neverjetnih mostičkov in ostalih zanimivosti, med katere seveda sodijo tudi naravne lepote, katerih v Trenti res ne primanjkuje. Naslednja stvar, ki se nama je zdela tako zanimiva, da sva se ustavila, nama je dobesedno vzela sapo. Ob cesti malo naprej od kraja Soča se namreč nahajajo

VELIKA KORITA SOČE

Takoj ko sva zagledala obcestno tablo in sliko na njej, sva se ustavila in šla malo ”pofirbcat”. Poleg ceste se na levi strani (Vršič –> Bovec) nahaja makadamsko parkirišče, tabla z opisom kraja in viseči most.

Ja, prav imaš… Če želiš videti vse lepote, ki jih premorejo Velika korita Soče, je potrebno prečkati tale mostiček. Ko narediš prvih par korakov je občutek sicer malo čuden, potem pa se nekako navadiš in lahko brez težav hodiš sem ter tja. S pogledom navzdol že vidiš 750 metrov dolga in 15 metrov globoka korita, ki jih je izdolbla smaragdno zelena reka Soča in že na tej točki te bo prijelo, da mostiček prečkaš in se spustiš bližje vodi, ker bodo slike korit zares dobre.

Midva sva storila točno to! Prečkala sva most in potem malo ”poplezala”. Najprej sva zavila na desno stran (glede na most) in kasneje, ko sva na desni slikala vse, še na levo stran.

Celoten kraj naju je zelo zelo navdihnil in kar nisva mogla verjeti, da se nekaj tako lepega nahaja tik ob glavni cesti. Zapomni si, da pravzaprav grešiš, če se tukaj ne ustaviš.

P.S. Vstopnine ni!

Ker sva bila nad krajem tako navdušena je nastalo kar nekaj fotografij, ki jih z veseljem delim s tabo. Če te moje besede niso prepričale, te bodo morda naslednje fotografije.

                 

Fotografirano z mostu – pogled na levo (leva slika) in pogled na desno (desna slika)

 

Živimo na robu, da lahko dostavimo dobre fotografije

 

               

Kot lahko vidiš se glede smaragdno zelene vode nisem lagal

 

Ko sva se do dobra naplezala in naredila več kot dovolj fotografij, sva se čez mostiček, po katerem je bilo sedaj že prav zabavno hoditi, sprehodila do avta in nadaljevala svojo pot proti Bovcu. Med vožnjo je Ines na spletu našla še par zanimivosti v okolici in ugotovila sva, da se malo više nahajajo še Mala korita. Najdeš jih na odcepu proti Vrsniku in Vasi na skali (označena so s tablo).

Na žalost si jih midva nisva ogledala, ti pa povem, da so dolga 100 metrov in globoka tudi do 6 metrov. Če si si jih že ogledal, so tvoje slike in subjektiven opis toplo dobrodošla v naši FB skupini Visit Slovenia, do katere lahko dostopaš s klikom na spodnjo povezavo

Okej, pa nadaljujmo z najinim ”popotovanjem”…

Po nekaj kilometrih vožnje nama je pot prekrižala še ena tabla, na kateri je pisalo Trdnjava Kluže. Ker me zanima vse povezano s 1. in 2. svetovno vojno, se nisem mogel upreti in namesto v Bovec (levo) sem na razcepu zavil desno. Kaj pa ve tista navigacija, kajne? Priznam, da sem kar ”bad boy”. 😊

Po nekaj kilometrih vožnje sva na desni stran ceste opazila tole

 

TRDNJAVA KLUŽE

 

Trdnjava Kluže slikana iz parkirišča

Parkirala sva na parkirišču in najprej naredila sliko, ki jo vidite zgoraj. Potem sva prečkala cesto z namenom, da si trdnjavo podrobno ogledava. Lokacija trdnjave je resnično neverjetna. Postavljena je nad sotesko reke Koritnice in med visoke gore, katere so ji nudile zaščito pred izstrelki sovražnikovih topov v 1. svetovni vojni.

Takoj sem se spomnil, da smo tukaj bili s šolo. Tako kot ekskurzija v Štanjel (preberi članek : LINK ) mi tudi ta takrat ni bila všeč. Kar me preseneča je to, da so vse te stvari sedaj, ko jih obiskujem z Ines zares zanimive in poučne. Mogoče bo razlog, ki se skriva za tem to, da sedaj dejansko preberem stvari ter si ogledam razstavljene predmete in ne gledam samo simpatičnih sošolk. Dovolj o meni.

O zgodovini trdnjave Kluže ne bom govoril veliko, saj sega daleč nazaj, vse do 15. stoletja. Za vse vedoželjne sem s tem namenom pod ta odstavek prilepil povezavo, s klikom na katero si lahko prebereš več o zgodovini trdnjave

Z Ines sva se odločila, da si trdnjavo ogledava tudi od znotraj. Simbolična cena vstopnice omogoča ogled muzeja v 2 nadstropjih, kleti in poročne dvorane. S tabo bom tokrat delil le nekaj utrinkov iz muzeja, v celoti pa si ga ob naslednjem obisku teh krajev oglej sam. Ne bo ti žal!

 

Zanimiva razstavna predmeta; en se nahaja v kleti, drugi pa v drugem nadstropju

Trdnjava Kluže danes ne služi več istemu namenu kot v zgodovini, za kar smo lahko iskreno hvaležni. Sedaj služi kot spomenik, muzej in prostor za kulturne prireditve. V trdnjavi se nahajata tudi poročna in kongresna dvorana, na dvorišču pa so postavljene tribune za gledalce, ki si želijo ogledati kakšen kulturen dogodek ali pa kakšno zgodovinsko ”igro” 1. svetovne vojne, ki jih tam upodabljajo tako slovenska kot tuja društva.

Trdnjava Kluže s sprednje strani

Po končanem ogledu in mojem eksperimentom metanja kamenčkov z mostu v sotesko, s katerim naj bi izmeril višino mostu, sva se le usedla v avto in odpeljala v smeri Bovca. Glede na uspešnost mojega ”eksperimenta” sem se sprijaznil z dejstvom, da o nekaterih stvareh nimam pojma in tokrat vestno sledil navigaciji vse do naslednje destinacije. Sedaj se nisva več ustavljala. Najine zaloge hrane so pošle, v želodčkih pa nama je že malo krulilo. Naslednja postaja, Bovec.

V primeru, da te zanima kaj sva počela v Bovcu, kje sva prespala in druge zanimive stvari, ki sva jih videla in doživela, kar pogumno klikni na spodnjo povezavo, ki vodi do drugega dela članka:

  • LINK (2. DEL)

Avtor besedila: Rok Knific

Avtor fotografij: Ines Košenina & Rok Knific