040 165 742 dokraworld@gmail.com

Saj vem, saj vem… Sprehod po Ljubljani? Resno? Pravzaprav ja. Ni važno kako klišejsko se sliši, vendar je sprehod po Ljubljani zares prijetna in (lahko tudi) romantična izkušnja.

Od nekdaj so mi bila všeč stara mestna jedra in ljubljansko ni nobena izjema. Z Ines sva se odločila, da si Ljubljano tokrat ogledava malo drugače. Večinoma sem, oziroma sva jo, poznala in gledala skozi ”dijaške” oči… Se pravi :”Od Prešerca do Glavne čim hitreje, da bom prej doma.” Ko si najstnik, se pravzaprav niti ne zavedaš kako lepo je to mesto, saj ga imaš zaradi šole več kot vrh glave. Namen najinega potepa je bil, da si Ljubljano prvič ogledava skozi ”oči turistov”. Teh res ne manjka in prav prijetno se je ”priključiti” kakšni skupinici in hoditi po mestu z njimi (opomba: priključi se skupini, v kateri ne boš izstopal).

Začeti je treba na začetku, vsaj tako pravijo in začetek bi bil parkiranje. Midva sva parkirala kar na ulici nekje pod Ljubljanskim gradom (več o tem si lahko prebereš v članku Ljubljanski Grad). Sicer mesto ponuja ogromno parkirišč in garažnih hiš, ki pa so, roko na srce, kar precej draga. Ljubljana ni ravno velemesto, tako da lokacija parkirišča ne igra večje vloge. Okej, nazaj k bistvu. Ko sva parkirala, sva se odpravila proti centru mesta.

Najprej sva se sprehodila do tržnice (ker je bilo popoldne sredi tedna je bila prazna), potem pa sva se odločala… Prečkava Zmajski most ali slediva neki omamni vonjavi? Sklep: most si bova ogledala kasneje. Kot sem omenil, sva sledila prijetni aromi in prišla do ”Odprte kuhne”. Zakon! Po pravici povem, še nikoli  je nisem obiskal. Prav zato se mi je ideja, izvedba, pisanost in raznolikost hrane ter ponudba zdela še toliko bolj zanimiva. Tukaj je bilo res veliko ljudi, zato sva malo ”pofotkala” in sprehod nadaljevala proti Tromostovju.

Prešernov trg, Tromostovje in Čopova ulica so verjetno najbolj obiskani deli Ljubljane. Zanima me, če obstaja Slovenec, ki tam še ni bil? Poleti gremo na sprehod, pozimi gremo gledat lučke pa na ”kuhančka”… V bližini je tudi dobro poznan Kongresni trg in prepričan sem, da bi našel še kakšno ”zanimivost”. Naju te lokacije niso zanimale. Zanimale so naju manjše, bolj prijetne in domače ulice. Prav zato Tromostovja nisva niti prečkala. Iz ulice ob Ljubljanici, kjer je polno lokalčkov, restavracij in življenja na sploh sva se umaknila bolj pod grad, ki je bil nenazadnje tudi najina destinacija. Po hoji čez prečne ulice sva prišla na Mestni trg, kjer stoji Robbov vodnjak in mestna hiša. Od tu sva sva zavila desno, kar je precej neuporaben podatek, če ti ne povem, da sva sedaj hodila proti Levstikovem trgu.

  

V tem predelu je bilo turistov občutno manj, zato sej je dalo ”dihati”. Tudi za fotografiranje so bili pogoji boljši in to je razlog, da je nastalo kar nekaj fotografij. Takšni deli mest so mi najljubši. Zakaj? Poleg lokalov, restavracij in druge kulinarične ponudbe se v starih mestnih hišah, ki so sedaj po večini zelo lepo obnovljene, nahaja ogromno majhnih, prijetnih trgovinic. Prav to sem imel vedno rad in z veseljem bi obiskoval te trgovine, če bi jih bilo več. Sicer se ne spomnim, kako je bilo včasih, ko ni bilo supermarketov in nakupovalnih središč, vendar mislim, da so bili odnosi s prodajalci in ljudmi nasploh bolj osebni in trgovinice precej bolj prijetne, polne in žive. Škoda, da je danes tega vse manj. Še vedno pa sem izredno vesel, da take trgovinice še obstajajo in priznam, zalo rad ”firbcam”… Ker pa je ambient prijeten in vse tako lepo aranžirano, hitro tudi kaj zapravim. 🙂 Pustimo sedaj trgovine in se vrnimo na najin sprehod po Ljubljani.

  

Ker sva zelo radovedna, sva po kavi, ki sva jo pila na Levstikovem trgu zavila v dolgo, strmo in z grafiti popisano ulico. Premagala sva prvi klanček in še nekaj stopnic potem pa zagledala zaprta železna vrata. Konec poti… No, ne za naju. Malo sva pogledala, levo, desno, gor, dol in prišla na novo stopnišče, ki je moralo voditi h gradu. In res je vodilo. Po stopnicah sva po Mačji stezi nadaljevala pot proti Ljubljanskemu gradu in na presenečenje obeh zelo hitro prišla do cilja. Še nikoli nisva šla po krajši poti. Pot pa ni bila samo kratka, vendar je ponujala tudi ogromno priložnosti za fotografiranje. Nastalo je tole…

  

Ko sva prišla do sape, sva si ogledala Ljubljanski grad, o katerem bom pisal v drugem članku, kar si tudi zasluži. Najin namen je bil, da slikava od sonca zlato rumeno obarvano Ljubljano, ki je ležala pred nama, Uspelo je.

Najina ”misija” je bila zaključena, zato sva se odpravila nazaj proti centru. Še enkrat sva obiskala ”Odprto kuhno”, da bi videla, če je ljudi sedaj že kaj manj … Bilo jih je še več. Vseeno sva nekaj časa preživela tam in pokusila par stvari. Po okušanju sva najino pot nadaljevala čez ”most zaljubljencev”, čez Zmajski most in počasi nazaj proti avtu. Sprehod, ki je v celoti trajal slabe 3 ure je bil resnično fenomenalen, zanimiv, vendar tudi utrujajoč. Definitivno pa je bilo vredno nekaj ur preživeti v naši čudoviti prestolnici. Ljubljana je res lepa, zato si vzemi čas in so jo dobro oglej.

Lep pozdrav in sprehod po Ljubljani ti želi,

Ekipa ZUM

 

Avtor besedila: Rok Knific

Fotografije: Ines Košenina