040 165 742 dokraworld@gmail.com

Ste se kdaj znašli v situaciji v kateri ste se spraševali, kam na izlet ? 

Tudi sam nisem nič drugačen in velikokrat me muči prav to vprašanje. Ker pa z veseljem odkrivam kraje, restavracije in zanimivosti po Sloveniji se ničkolikokrat odpravim kar v neznano in obiščem kakšen zanimiv kraj in nič drugače ni bilo niti tokrat.

Ko sva z mojo ljubeznivo partnerko Ines zapuščala Koper, ker sva bila poslovno, sva se odločila da ”zavijeva” z avtoceste in se malo zapeljeva po krasu. Ker nama uporaba telefonov ni tuja, je Ines hitro pobrskala po spletu in našla par zanimivih stvari v najini okolici. Odločila sva se da si ogledava Štanjel. Priznati moram, da se mi ideja na začetku ni zdela najbolj zanimiva, saj se dobro spomnim, da so nas tja peljali v osnovni šoli. Takrat mi ta ekskurzija ni bila preveč všeč. Cesta do Štanjela je ovinkasta in zato mi je v avtobusu po katerem se je širil vonj po sendvičih in sladkarijah hitro postalo slabo. Takšne stvari sem si kot otrok najbolj zapomnil in spomini so ostali živi vse do danes, ampak pustimo zdaj to.

Najbolje da začnemo kar na začetku in sicer pri izvozu Senožeče na avtocesti Koper – Ljubljana. Takoj po izvozu se je začela najina pot po stranskih cestah proti Štanjelu. Petkilometrska začetna ravnina pred vasjo Štorje,daje občutek, da bo pot do Štanjela samo ravna črta . To je laž. Moram pa priznati, da je v celoti z vinogradi obdana cesta, ki vodi skozi vasice prava poslastica tako za motoristične, kot tudi avtomobilske navdušence. Prav tako je pot zanimiva za vse ljubitelje dobrega vina, saj ob cesti kar mrgoli vinskih poti .

Po dvajset minutni vožnji sva le prispela na najin cilj. Že takoj z glavne ceste sem na desni strani ozrl mestece srednjeveške podobe in bil pozitivno presenečen. Predvsem sem bil presenečen nad lepoto in zgradbo Štanjela, malo pa tudi nad dejstvom da sem si od šolske ekskurzije, ne glede na to da se navdušujem nad vsem gotskim in srednjeveškim, zapomnil le vonja po sendvičih in slabosti z avtobusa. Komaj sem čakal da parkirava in začneva z raziskovanjem. Ker pa nočem deliti samo svojih izkušenj bom v naslednjem odstavku z vami delil nekaj splošnih informacij in dejstev o Štanjelu.

ŠTANJEL

Štanjel je čudovito kraško naselje z 360 prebivalci, ki se nahaja v občini Komen. Naselje je zgrajeno na vrhu griča, ki nosi ime Turn (363 m). Posebnosti naselja so ozke a prijetne uličice, Ferrarijev vrt, gotska cerkev in obzidje ki ga obdaja. V naselju je tudi grad, ki je sedaj preurejen in služi kot muzej.

ZGODOVINA

Zaradi svoje lege je imel Štanjel skozi zgodovino pomembno vlogo. Strateško je sicer bil pomemben že od mlajše železne dobe dalje, vendar je svoj največji razcvet doživel v romanski dobi. V tem obdobju je Štanjel dobil svojo sedanjo obliko, gradili pa so ga od sredine pobočja hriba navzgor. Hrib oziroma grič je bil kasneje, v 11. in 12. stoletju na novo utrjen, še dandanes pa so razvidni ostanki stolpa na vrhu griča.

Stolpi okoli naselja so bili zgrajeni v renesansi, najstarejši ohranjeni deli pa segajo daleč v srednji vek. V Štanjelu je mogoče opaziti ogromno gotskih elementov, ki dokazujejo da je naselje že takrat imelo današnjo obliko. Obzidje okoli naselja je bilo zgrajeno v 15. stoletju zaradi turških vpadov, grad pa je bil prvič v celoti obnovljen s strani grofov Cobenzli ob koncu 17. stoletja. Naslednja temeljita obnova gradu je sledila šele po drugi svetovni vojni in sicer po načrtih Slovenske arhitektke Nataše Suhadolc Šumi. Dandanašnji je Štanjel priljubljen med pari, saj velja kot popoln kraj za poroko, kar sploh ni presenetljivo saj je v poletju tam resnično lepo, pisano in živo. Zakaj le ?

 

FERRARIJEV VRT

Kot omenjeno zgoraj je poleg samega obzidja tudi Fabianova pot, ki nas ne pripelje samo okoli gradu samega, temveč vodi tudi v Ferrarijev vrt. Vrt, ki sta ga Fabiani ter njegov prijatelj, zdravnik Enrico Ferrari, zasnovala, gradila ter urejala (s pomočniki seveda) vse od leta 1924 do 1942. Vrt pa ni nek normalen zakotni vrtiček, temveč je prerastel v park in je kot park tudi zaščiten.

Kot sem omenil sva parkirala in se odpravila proti naselju. Ko sva prišla po gričku malo navzgor se je pojavila prva dilema. Kam sedaj ? levo ali desno ? Odločila sva se da greva levo in oborožena s fotoaparatom ter malico odkorakala proti velikim, kovanim, železnim vratom. Ker so bila vrata na stežaj odprta sva vstopila in se ob hoji po urejeni potki čudila temu, da ni bili potrebno plačati vstopnine. Fabianova pot, ki je veš čas potekala ob srednje visokem obzidju, je občasno ponudila krasne razglede na gričevnato okolico in čudovite kraške vasice. Neverjetno. Nadaljevala sva po potki in kaj kmalu prišla do drugih železnih vrat ki so bila, kdo bi si mislil, tudi odprta. Takoj sva zagledala, da so ta vrata drugačna, ter da se bližava višjemu obzidju, gradu in vrtu. Tukaj je šlo zares.  Pogumno sva vstopila in nisem se bal ničesar, saj vem kako dobro Ines vihti fotoaparat. Ok, nazaj k resnosti. Takoj ko sva vstopila se je pot razdelila na dva dela. Sicer oba vodita do središča Ferrarijevega parka vendar sva se odločila za desno, zgornjo potko, ki je potekala mimo ”drevoreda” stebrov. Ta betonsko-kamniti drevored je bil na eni strani poln cvetic, na drugi je ponujal razgled na spodnjo pot in na vrhu je bil pokrit s ”streho” iz vinske trte. Nisem si mogel kaj da ne bi poskusil kakšne grozdne jagode. Ugotovil sem da so izredno sladkega okusa, kar mi več kot odgovarja. Ines je manjša in grozdja ni dosegla. Škoda.

Pot se je nadaljevala in naju pripeljala nad središče vrta. Središče vrta imenujem mesto, kjer se nahaja ribnik, mostiček, stopnišča, paviljon, kipi in tako dalje.

Kot sem omenil sva oba vajena uporabe mobilnih telefonov, zato sva kaj hitro ugotovila, da se morava po stopnišču (enemu izmed mnogih) spustiti do ribnika in tam narediti nešteto fotografij…

”Stopi tako. Ne, tako! Ok, malo bolj desno. Top! Top, res !”

Najin dialog je resnično, brez heca, izgledal tako in šele čudni pogledi nemških turistov so naju pripravili do tega, da se umakneva par metrov naprej, kjer sva v paviljonu z fenomenalnim razgledom pojedla malico.  

Pa poglejmo, kakšne fotografije so nastale pri najinem ”fotošutingu”

Ok, po malici sva najprej slikala martinčka, ki je prišel pogledat kaj pravzaprav počneva v njegovem domu, potem pa nadaljevala pot po hribu navzgor.

Čudne stopnice, ki za poln trebuh niso bile ravno prava izbira so naju pripeljale do stolpa. Ker se žrtvujeva za vas, drage bralke in bralci sva se ne glede na polne želodčke odločila da po strmih stopnicah prideva do vrha stolpa. Ja, uspelo je. Priznam tudi, da je bilo vredno truda saj je bil razgled resnično neverjeten. Iz stolpa se vidi tako okolica, kot tudi naselje in nastalo je par neverjetnih fotografij.

 

Ko sva srečno prišla na dno stolpa sva svojo pot nadaljevala skozi naselje in si od blizu pogledala gotsko cerkev, z malo drugačno streho na zvoniku. Upal bi si trditi da ima ta streha nekakšno limonasto obliko. Opazila sva, da se ljudje, ki tam živijo resnično trudijo, da bi obnovili kar največ hiš, vodnjakov in ulic. Priznati moram, da jim gre več kot odlično. Poleg cerkve sva si ogledala še grad in galerijo (od zunaj) in potem skozi podhod, ki je bil nekoč pravzaprav stražni stolp  prišla na isto mesto, kjer sva imela začetno dilemo katero smer izbrati. Ok, povem kar po domače. Naredila sva krog okoli Štanjela.

Ker brez fotografij pred odhodom žal ne gre sva napravila tudi te, potem pa sva se odpravila proti avtu in proti domu. Štanjel je resnično prijetno naselje ki ga bova definitivno še obiskala, saj bi rada te kraje izkusila tudi kulinarično, prav tako pa si morava grad in galerijo ogledati še od znotraj.