040 165 742 dokraworld@gmail.com

Ker nisva točno vedela kaj naj sama s seboj za vikend, sva se ”zbasala” v avto in se odpeljala v neznano… Hec. Najin cilj so bila Goriška Brda.

Takoj na začetku ti moram priznati, da si nisva ogledala vsega kar Brda ponujajo. Pravzaprav sva si ogledala bolj malo, ker sva sredi poti malo spremenila najin plan in so bila Goriška Brda le daljši postanek na poti. V nobenem primeru pa to ne pomeni, da nisva obiskala zanimivih krajev. Kot pri vseh člankih, ki jih lahko prebereš na naši strani bom tudi tukaj začel na začetku… Logično kajne? Predstavljaj si, kako bi bilo, če bi začel pisati od konca proti začetku… Ja, tudi meni ni jasno. Okej, nazaj k bistvu, saj vem, da ne maraš brati dolgih spisov. (pssst: tudi jaz jih ne maram).

Štartala sva zgodaj v Kranju in po dobri uri in pol sva prispela že skoraj do Nove Gorice, kjer sva zavila za Bovec. Najin cilj je bil v tem trenutki priti do razglednega stolpa v Gonjačah. Prva zanimiva stvar, ki sem jo opazil, poleg izredno močne burje, je bil Solkan. Za vse tiste, ki ne veste kaj je v Solkanu zanimivega, sem dodal to sliko.

Slika prikazuje dva mostova čez reko Sočo, od katere se, na podlagi dosedanjih člankov težko oddaljiva. Zanimivo je, da je en izmed teh mostov NAJVEČJI KAMNITI LOK NA SVETU: Noro! Kaj vse imamo v Sloveniji. Na tej točki ti moram povedati, da ekipa ZUM ni avtor zgornje slike (je edina fotka v naših člankih, ki je ”ukradena”). Hotel sem ti samo pokazati, kako dobro izgledajo, če imaš fotografsko žilico.

Okej, z besedami se ne bom predolgo ustavljal tam, kjer se z avtom nisem. Po nekaj kilometrih vožnje sva prišla do tistih prvih pristnih vasic, značilnih za Brda. Meni osebno so ti kraji izredno všeč. Nisem ljubitelj ravnin, zato so mi ti s trtami postlani in dokaj redko poseljeni ”hribčki” pisani na kožo. Pogled kar malo zatava… Prav zato sva ”falila” izvoz in se odpeljala v nasprotno smer od razglednega stolpa, ki sva si ga želela ogledati. Kaj pa ve navigacija, saj sem vendar js’ dec’ pr’ bajt’…

Po slabem kilometru vožnje sva želela obrniti. Z glavne ceste, za katero še danes ne vem kam vodi, sva zavila desno in zagledala tole…

Kot dva Kitajca (brez zamere pobje) sva vzela vsak svoj fotoaparat in začela slikati kot nora. Starejši gospod, ki je tam kosil travo, nama je prijazno razložil, da ta pot pripelje na vrh hriba, ki nosi ime

SABOTIN 

Pravzaprav sem bil sedaj vesel, da sva zgrešila stolp. Sabotin je namreč, s svojimi 560 metri višine, višji od stolpa (+ od vseh okoliških hribov) in zato ponuja še boljši razgled v vse štiri smeri neba. Preden nadaljujem z opisom doživetja, bi s tabo rad delil sliko ceste, ki vodi do Doma na Sabotinu.

Če si prebral vse članke do sedaj, si verjetno že razbral, da nerad dolgo hodim. Sploh pa ne v hrib! Hvala bogu se je na tega mogoče pripeljati kar z avtom, avtobusom, motorjem, kolesom ali pa z monociklom… Okej, ne z monociklom. Ta je slaba.

Šalo na stran. Parkirala sva in se odpravila proti lokalu (Dom na Sabotinu). Takoj sem opazil izredno kul stvar. Pred domom so se prepletali pravi vojaški jarki iz 1. svetovne vojne. Najbolj navdušen sem bil nad pravo in verjetno originalno bodečo žico, vrečami peska in sistemom rovov, v katerega so ti jarki pripeljali. Seveda sva mogla v rov in tam sem imel zaradi svoje višine malo težav…

Ti rovi so neverjetni in se prepletajo pod celotnim vrhom samega hriba. Na strani, kjer sva vstopila ni pravzaprav nič posebnega, na drugi strani pa ugotoviš, da je ta sistem rovov večnadstropen. Čisto vsaka potka je povezana z drugo potko, ki je povezana z drugo potko itd. Vse pa nekako vodijo do vrha hriba, ki ponuja neverjeten razgled.

Po končanem ”sprehodu” sva se odločila, da narediva kratko pavzo in obiščeva Dom na Sabotinu. Šla sva na kavo in priznati vam moram, da je bila odlična. Kavica z razgledom nama je dala še več energije in veselja do raziskovanja, zato sva se odločila, da se odpraviva dalje in Goriška Brda raziščeva še bolj podrobno…

Poleg doma pa sva opazila še eno zgradbo. V njej je Muzej vojaške zgodovine, bolj natančno 1. svetovne vojne. Na žalost ni odprt redno, tako da notri nisva pokukala… Škoda.

Sedaj sva odločno korakala proti avtu in novim zanimivim lokacijam naproti.

Sabotin sva odkrila ”po nesreči” in res sva vesela, da sva ga. To sva sklenila med hojo in se odpeljala proti razglednemu stolpu v Gonjačah.

 

Avtor: Rok Knific

Fotografija: Ines Košenina